Kaj je narobe z mojimi starši?!

Meni bi se to seveda zdelo fino. Včasih na Netflixu najdem kako serijo, v kateri so starši noro kul; nosijo moderne cunje, žurajo z otroki, niso ne strogi, ne zoprni, ne zajedljivi, ne nadležni, ne vpijejo, da moraš narediti domačo nalogo, in se ne kregajo, kot da se bodo vsak hip ločili. No, kadar to vidim, si totalno zaželim, da bi bila tudi moja taka. Taka, kot sta si, če si prav predstavljam, nekoč pred stotimi leti želela postati tudi sama. 

Kaj se je zgodilo, se sprašujem. Kje je šlo narobe? Zakaj je za mami, ki se je, kot pripoveduje, včasih zaradi nenadnega prebliska namesto na predavanja odpeljala na kavo v Trst, dandanes vrhunec spontanosti, če na gredico, ki jo je pripravila za solato, in poseje peteršilj? In zakaj se očiju, ki je včasih sredi zime v gatah tekal po ulicah, zdi največja drznost, če med črna oblačila vrže rdečo nogavico?

Predvsem pa: kdaj sta postala stroga, zoprna, zajedljiva, nadležna, glasna, s prepirom za vsako figo, in to na tisti neprijetni način, pri katerem vsakič pomislim, da – evo, spakiraj kufre, to je to, od zdaj boš živela malo pri enem in malo pri drugem, ker bosta šla narazen, sovražita se, po čem takem res ne moreta ostati skupaj?

Kadarkoli imata take epizode, si zmeraj obljubim, da bom jaz raje ostala sama, kot da bi zaradi moža tako jokala kot mami ali da bi zaradi žene razbijala vrata kot oči. (Mislim sicer, da bom jaz imela moža in da bo to Luka, ampak tudi če bi imela ženo, ne bi hotela, da bi bila zaradi nje tako nesrečna, da bi počenjala neumnosti.) 
 

Ločitev

»Kaj se pa ti pritožuješ,« je enkrat rekla Klara Jasna, ko sem ji potožila, da se nisem mogla učiti, ker sta se stara dva spet cel večer drla drug na drugega, češ da eden nič ne pomaga v gospodinjstvu in da druga kar naprej teži. »Jaz bi bila srečna, če bi se moja dva sploh še pogovarjala.« 

Starša Klare Jasne sta se ločila, ko je imela pet let, in kolikor sem slišala, ni bilo lepo. Cel kraj je vedel, da je oče varal mamo in da ga je mama vrgla ven brez vsega in da sta se potem še nekaj let pogajala, kdo bo dobil kaj, Klaro Jasno pa sta si podajala, kot da je razparana superga – noben ni prav dobro vedel, kaj bi z njo, vendar ni hotel, da bi si jo lastil drugi.

Uboga Klara Jasna je bila takrat v taki stiski, da je za nekaj časa nehala govoriti (menda kak mesec ni spustila niti glasu, so mi povedali tisti, ki so bili z njo v vrtcu, čeprav si je danes, ko melje kot navita, to zelo težko predstavljati). Čez čas sta se njena starca dogovorila, kdaj bo s kom, ampak kaj, ko je imel oče vse več obveznosti in so »njegovi dnevi« vse bolj odpadali, mama pa je takrat še bolj zavijala z očmi kot običajno in bentila čez nekdanjega moža, ki da je »kreten, debil in idiot«.

Nič čudnega, da je bilo Klari Jasni težko, ko ji je soseda kdaj namignila, da postaja vse bolj podobna svojemu očetu … (Mislim, da s tem ni hotela reči, da je tudi Klara Jasna kreten, debil in idiot, ker je bila zares prijazna punca, zlasti do sosede, ampak da je očetu podobna po videzu – vseeno pa verjamem, da je bilo grozno, ko so jo primerjali z najbolj osovraženim človekom v ulici.) 

Skratka. Morala sem se strinjati, da moja trapasta starša njenim po »prdcastosti« ne sežeta niti do kolen in da je takrat, ko so dodeljevali starše, res potegnila ta kratko. Zato sem rekla:

»Res je, tebi je še veliko, veliko težje kot meni. Sploh si ne predstavljam, da bi morala izbirati, s katerim staršem bi bila raje, ali da me oči ne bi hotel videti …«

»A veš, nisem tako športna kot on in ne maram nogometa,« me je prekinila Klara Jasna. Zvenelo je, kot da ga brani.

»Kakšna neumnost!« sem zato vzkliknila. »Jaz tudi ne vidim smisla v presajanju bučk kot mami in mi gre očijeva glasba na živce, pa vseeno kar naprej težita, da moramo več časa preživeti skupaj. Pravita, da me bosta zmeraj imela najraje na svetu, pa kakršna koli že bom, ker tako pač je, če si starš. Da so problemi, ki jih imata med sabo, njuni, da nimam jaz nič z njimi in da bosta zmeraj moja mami in oči, ne glede na to, kakšna bosta kot mož in žena.« 

To je res, enkrat po nekem hudem prepiru, ko je oči že iskal najemniško stanovanje (medtem ko je šel na vece, je pustil telefon na mizi, pa sem pokukala v zgodovino iskanja), mi je mami razložila, da imata hudo krizo in da sta zaradi nje malce bolj razdražljiva in odsotna (to je olepšala!), vendar naj jaz čim manj razmišljam o tem in se čim manj obremenjujem, ker da bosta že vse rešila tako, da bo kar najbolj prav.

Povedala sem ji, da je to skoraj tako, kot če bi dala v sobo slona, potem pa mi rekla, naj se delam, da ga ni tam, ampak ja, v bistvu sem razumela, kaj mi pripoveduje. Da je to med njima in da ni povezano ne z mojo slabo oceno pri matematiki in ne s tem, da sem zadnjič pozabila odnesti smeti. (Kljub temu sem tudi naslednjo trojko pripisala temu, da imamo doma težave. Prilika dela tatu.)

»A misliš?« je rekla Klara Jasna in me spomnila, da se pravzaprav pogovarjava o njej. »Torej hočeš tudi ti reči, da je moj oči kreten, debil in idiot?«

Skomignila sem z rameni. Ne spodobi se, da to poveš na glas, ampak … »Veš kaj, če bi bil zrel in odgovoren, bi bil srečen, da ima hčer, kot si ti, in bi hotel biti ves čas z njo. Ne zato, ker bi s tem nagajal mami, temveč zato, ker si odlična družba.« 

Klara Jasna mi je, še preden sem končala, skočila v objem in zadnje besede sem izgovorila nekam v njeno ramo, medtem ko so mi v nos silili njeni lasje. Bljak in fuj. Toda človek marsikaj prenese, ko ima nekoga rad …
 

Pogovor

Doma sem potem spet nekaj gledala televizijo in slučajno je bila na sporedu serija z enimi kul starši. Ni mi dalo miru, ravno prav sem bila pod vtisom pogovora s Klaro Jasno in z ravno prav zoprnim obrazom je mami hodila naokoli in stokala, da mora nonstop samo pospravljati za nami, da zmeraj samo ona polni pomivalca, sesa drobtine in lušči zobno pasto z umivalnika in da razen nje nikoli noben niti s prstom ne migne, da ne bi živeli v svinjaku in se zadušili pod lastnimi smetmi.

To se mi je zdelo malenkost nefer, še zlasti zato, ker sem po tistem groznem prepiru, ko se je oči že skoraj odselil, potem pa sta se čez en teden pobotala in sklenila, da ne gre nikamor, dokler »ne preizkusita vseh možnosti« (??), zelo vestno odnašala odpadke. Gledala sem torej malo televizijo in malo mamo, kako godrnja nad nogavicami, in ustrelila: »Danes sva s Klaro Jasno govorili o njenih starših in sem razmišljala, da vidva …«

Mami me je prekinila: »Kaj, Klara Jasna? In njeni starši? Tako grozna pa že nisva.«

Zavila sem z očmi. Potem pa imej zrel pogovor o resnih rečeh! Kdo je zdaj tu otrok?!

»Nisem tako mislila,« sem bila spravljiva, kot da zares tolažim otroka, ki so ga obtožili, da je ukradel bombon, čeprav ima v ustih nekaj sladkega. »Jasno, da sta vidva še vedno poročena in da te oči ne vara in …«

»… kaj?« je vzrojila mami. »Zakaj bi me pa oči varal?«

»Nehaj že!« sem zavpila. »Nenehno me prekinjaš. Bodi že malo tiho, da povem do konca.«

Videla sem, da se pripravlja, da še nekaj reče, a sem jo prehitela: »Vem, da se tako ne smem pogovarjati s tabo, ker ni spoštljivo, in ne, ni bilo primerno, ampak a me lahko končno poslušaš? Trenutno, kolikor mi je znano, nihče nikogar ne vara.

Sem pa razmišljala, da sta vidva tudi ena butlja …« Opazila sem, da se mamin pogled temni, zato sem hitro drdrala naprej, da me ne bi spet prekinila: »Oprosti, vem, da se tudi tega ne sme reči, ampak veš, res sta butlja, ker se kregata zaradi neumnosti in obremenjujeta zaradi malenkosti, kot so nogavice in smeti. Jaaa, moramo biti redoljubni in skrbeti za higieno in prostor, v katerem živimo, vse mi je jasno, mamica ljuba, dobro si me naučila …«

Iz maminih oči se je že tako nevarno bliskalo, da sem morala obrniti ploščo, »samo a veš, da to nima smisla, če smo si zaradi tega ves čas v laseh?« Mamin pogled se je končno malo omehčal. »Ali pa jaz kaj narobe razumem?« Na koncu sem še pomežiknila, z velikimi očmi, ker kdo pa je lahko hud na človeka, ki je videti kot Bambi.

Mami je zavzdihnila. »Vse to je res …« je počasi zategnila.

»Ampak?« Prav čutila sem, da prihaja ta beseda.

»Ampak kaj bi nam koristila sreča, če bi se utopili v smeteh?« 

»Umrli bi z nasmehom,« sem se zasmejala. Ko sem videla, da se je tudi ona nasmehnila, sem nadaljevala: »Resno. Nisi rekla, da sta bila z očijem nekoč izi in zabavna? Kaj se vama je zgodilo? Zdaj sta stara prdca, kot bi rekel oči. Zatežena kot babi in dedi, pa bi rekla ti.«

Mama je dolgo strmela vame in vprašala sem se, ali nisem pretiravala. Ali je tudi to slon, ki se ga ne omenja. Toda čez čas je le spregovorila:

»Prav imaš, postala sva zagrenjena in zategnjena.« Prijela me je za roko. »Spominjam se, da sem tudi jaz, ko sem bila mlada, mislila, da lahko prideš čez življenje tako, da se samo zabavaš. In da lahko živiš kot v filmu … ali seriji.« Hitro sem ugasila televizijo, da bi se mami lažje zbrala.

»Potem pa pridejo obveznosti. Pridejo skrbi. In odgovornost. Utrujen si. Včasih kaj ne teče, kot bi rad, pa iščeš krivca. In pomoč. Včasih pozabiš, da so tudi ljudje okoli tebe utrujeni, naveličani, da imajo svoje želje in pričakovanja in da ti ne znajo brati misli. Rad bi se odpočil, rad bi zamahnil s čarobno paličko, da te ne bi več skrbelo, in če bi le šlo, bi rad tako upravljal tudi z drugimi – podobno, kot ti upravljaš s televizorjem.«

Spustila sem daljinec in jo stisnila. »Seveda pa tako ne gre. Z nikomer ne moreš upravljati in nikoli ti ne bo vse všeč.« Pokimala sem. »No, vidiš, zaradi takih reči se z očijem kregava. In zaradi tega sem včasih zoprna in preveč vzrojim, kadar ni po moje. Zaradi tega sem tudi manj spontana, kot bi si želela, in obenem bolj previdna. Tebi pa se najbrž zdi, da sem dolgočasna.«

Spustila sem pogled. Res sem včasih uporabila to besedo, ampak celo jaz vem, da se mame ne sme dodatno tlačiti v blato, ko se je že sama učinkovito zakopala vanj. Zato sem zamomljala: »Ah, ne, kje pa,« in upala, da zvenim čim bolj prepričljivo.
Mami se je nasmehnila: »Se pa trudim, da bi bila kul – in to najbrž tudi šteje, ne?« 

Gledala me je tako proseče, da sem močno pokimala. »Jasno, mami!« sem pribila, saj vam pravim, kdo je zdaj tu starš. Povabila sem jo, naj si z mano ogleda (poučno) serijo o kul družini … ampak ji ni bila všeč. Pred stotimi leti so bile menda kul čisto druge reči. Ali pa je mami malo pozabila … 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >